Junija 1941 je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. V začetnih spopadih so Nemci zajeli večje število sovjetskih vojakov, ki so jih poslali v taborišča za vojne ujetnike. Eno izmed takšnih taborišč Stalag III. D je bilo tudi v Mariboru.
Septembra 1941 je v Maribor prispelo okoli 3300 sovjetskih vojnih ujetnikov. Na glavnem kolodvoru so tovorne vagone, v katerih so jih pripeljali, odprli nemški stražniki in železničarji ter jih med klici “Bestien heraus!” izgnali na peron. Zdravstveno stanje ujetnikov je bilo obupno. Tovorni vagoni, v katerih so potovali, so bili trdno zaprti, tako da so morali veliko in malo potrebo opravljati kar v vagonu. Ves čas transporta so bili brez vode in hrane. V vagone so jih naložili po večdnevnih pohodih, tako da je bila večina ujetnikov že tedaj popolnoma izčrpana. Mnogo jih je umrlo že med transportom, njihova trupla so v vagonih ležala vse do prihoda v Maribor. Nemci so tudi to izrabili v propagandne namene in ujetnike razkazovali, češ tako izčrpani so zaradi pomanjkanja hrane videti ljudje v Sovjetski zvezi. Z glavnega kolodvora so ujetnike prepeljali v barake pod Meljskim hribom. Ker so bili že ob prihodu v zelo slabem stanju, temu pa se je pridružila še slaba in nezadostna prehrana (predvsem juha iz zelja in repe), so v novem taborišču v Mariboru kmalu pričele razsajati razne nalezljive bolezni, kot so tifus, garje in griža. Poleg tega je poveljnik taborišča v hudi zimi 1941/42 prirejal tek ujetnikov po Einspielerjevi, Erjavčevi in Wilsonovi ulici. Zaradi takšnega ravnanja jenta dan umrlo med 20 in 30 ujetnikov.
Pozimi 1941/42 je umrlo okoli 2800 sovjetskih vojnih ujetnikov, pokopali so jih na pobreškem pokopališču. Umrle ujetnike so na pokopališče njihovi vojni zavezniki - britanski vojni ujetniki. Brez kakršnekoli pietete so jih na tovornih vozovih prevažali le v spodnjem perilu ali popolnoma gole. Spomladi 1942 so preostale ujetnike, okoli 500 jih je preživelo zimo, premestili na delo v industrijske obrate v Kapfenberg na avstrijskem Štajerskem.