Josip Priol

Sadjar in šolnik | 1889 - 1969

Josip Priol je bil sadjar in šolnik. Od leta 1919 naprej je deloval kot strokovni učitelj na vinarski in sadjarski šoli v Mariboru. Po opravljenem strokovnem izpitu leta 1924 je postal profesor sadjarstva, leta 1928 pa ravnatelj te šole. Leta 1946 je bil imenovan za ravnatelja novoustanovljenega slovenskega Sadjarskega inštituta v Mariboru.

Bil je vodilni slovenski pomolog, ki je proučeval sadne vrste in bolezni, gnojenje, sortiranje in skladiščenje ter razvoj novih sadnih sort. Prirejal je tudi tečaje za učitelje ljudskih šol, kmečke gospodarje in gospodinje.

Sodeloval je na številnih sadjarskih razstavah in kongresih, kjer je poročal o svojih bioloških poskusih s sadnim drevjem. Vzgojil je več sort jablan, med njimi leta 1967 priznani priolov delišes, in objavil več kot 250 strokovnih prispevkov ter vrsto samostojnih publikacij in učbenikov.

Več o Josipu Priolu
Priolov delišes

5

Filip Terč

Revmatolog, apiterapevt in čebelarski strokovnjak | 1844 - 1917

Dr. Filip Terč velja za začetnika moderne apiterapije. Njegov rojstni dan, 30. marec, obeležujemo kot svetovni dan apiterapije. Dr. Filip Terč je ugotovil, da mu čebelji piki, ki se jim kot čebelar ni mogel izogniti, blažijo revmatične bolečine. Na podlagi tega spoznanja je uspešno in množično zdravil revmatične bolnike s pomočjo čebel.

Po rodu je bil Čeh, večji del svojega življenja pa je živel in deloval v Mariboru, kjer je tudi pokopan. Bil je znan kot dober zdravnik in čebelarski strokovnjak. Na podlagi svoje izkušnje s čebeljimi piki, je s čebeljim strupom zdravil kar 658 bolnikov in bil pri tem uspešen pri kar 544, ki so popolnoma okrevali, 99 se je stanje izboljšalo, nobenemu pa poslabšalo. O rezultatih zdravljenja s čebeljimi piki je pisal v strokovnih revijah. Leta 1888 je napisal poročilo o povezavi med čebeljimi piki in revmatizmom, leta 1910 pa tudi knjigo.

Dan apiterapije
Čebelji strup
Maribor 2012: Simpozij o apiterapiji

5

Edvard Glaser

Zdravnik, specialist transfuziologije, raziskovalec, univerzitetni profesor, častni občan...| 1922 - 2007

Edvard Glaser se je rodil leta 1922 v Mariboru, kjer je 1946. končal gimnazijo. Istega leta je začel s študijem medicine v Zagrebu in ga leta 1952 uspešno zaključil ter postal doktor medicine. Po končanem stažu je bil razporejen na transfuzijsko postajo bolnišnice v Mariboru. Že 1962. je postal njen predstojnik. Dve leti kasneje je opravil specialistični izpit v Beogradu in postal prvi specialist transfuziologije v Sloveniji. Naslednje leto je bila postaja preimenovana v oddelek za transfuzijo krvi in leta 1973 v oddelek za transfuziologijo in imunohematologijo. Tudi to je bila posledica odlične strokovne dejavnosti Edvarda Glaserja. 1966 mu je bil dodeljen naziv primarij, leta 1976 pa si je kot prvi slovenski transfuziolog pridobil akademski naslov doktorja znanosti. Leto kasneje je bil izvoljen za docenta in leta 1982 za izrednega profesorja imunohematologije na medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1993 se je upokojil.

Leta 2004 prejel naziv častni občan Maribora, tako mu je mesto izkazalo hvaležnost za njegov neprecenljiv prispevek k razvoju krvodajalstva pri nas in doprinos na številnih drugih strokovnih področjih zdravstvene dejavnosti v mestu, v Sloveniji in širše po svetu. Prof. dr. Edvard Glaser je bil začetnik sodobne jugoslovanske in slovenske hematologije, predani zdravnik, ki je zelo zgodaj zaznal, da je za dobro delovanje krvodajalstva potrebno odlično sodelovanje humanitarnih organizacij kot motivatorjev in organizatorjev krvodajalskih akcij in nenehno razvijajoča se stroka. V poklicni karieri je z izjemno zavzetostjo in odličnim vodenjem dosegel, da je oddelek za transfuziologijo in imunohematologijo prerasel v učni oddelek. Glaser je uvajal novosti s področja organizacije, diagnosticiranja in zdravljenja. Bil je predavatelj in moderator številnih, tudi mednarodnih, seminarjev in simpozijev o novostih in napredkih v stroki, intenzivno pa se je posvečal tudi pedagoškemu delu. Dolga desetletja se je udejstvoval v strokovni in družbeni javnosti. Med drugim je bil predsednik transfuziološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva, predsednik Društva za boj proti raku Štajerske - Maribor, predsednik Sklada za izgradnjo Splošne bolnišnice Maribor, dolgoletni tajnik Slovenskega zdravniškega društva Maribor, član Mestnega odbora Rdečega križa. Čeprav je ob uvajanju novosti velikokrat naletel na ovire, je z entuziazmom uresničeval svoje napredne vizije tako na strokovnem kot družbenem področju. Za svojo zagnanost in številne uspehe je prejel številna priznanja in odlikovanja. Edvard Glaser je bil tudi izjemen družinski oče, človek in prijatelj, ki so ga odlikovali strpnost, uglajenost in vedrina.

Častni občan mesta Maribor
Prejemnik bronastega grba mesta Maribor

Czeikejeve arkade

Ob prehodu z mestnega pokopaliča na frančiškansko so leta 1930 po načrtih Maksa Czeikeja postavili arkadna opečnata hodnika, ki ju sestavlja 18 obokov, pod katerimi so nameščene grobnice.

Na sredini pokopališča je stal križ. Pokopališče je leta 1929 posvetil škof Karlin. Umetniško zanimivejše so grobnice oziroma grobovoi frančiškanov, dekliške Marijine družbe ter družin Weiler, Pfrimer, Lavrič, Koprivšek - Klemenčič in Verdnik.

V severni polovici Czeikejevih arkad je med drugimi vzidana spominska plošča zaslužnim Mariborčanom, katerih posmrtni ostanki so bili leta 1940 preneseni z opuščenega mestnega pokopališča v Ljudskem vrtu. V skupni grobnici so posmrtni ostanki Janeza Koprivnika, Franca Kosarja, Josa Langarja, Luke Lautarja, Matije Lešnika, Blaža Mateka, Ivana Miklošiča, Aleksandra Nagyja, Ignaca Orožna, Rudolfa gustava Puffa, Franca Radeja, Otmarja reiserja, Janka Sernca, Vladimirja Sernca, Andreja Tappainerja, Antona Tomšiča in Lovra Vogina.

Franz Swaty

Kemik | 1855 - 1907

Tovarno umetnih brusov Swaty je ustanovil kemik Franz Swaty leta 1879. Prvi sedež družbe je bil v Waehringu pri Dunaju, od tam ga je lastnik leta 1886 preselil v Maribor. Sprva so izdelovali brusne kamne za ostrenje britev in raznega drugega orodja po lastnem patentiranem postopku.

Leta 1907 je podjetje prevzela vdova umrlega ustanovitelja Frančiška Swaty, kasneje poročena Bayer. Zaradi gospodarske krize med prvo svetovno vojno je podjetju grozila likvidiacija, zato sta podjetje prevzela sorodnika prejšnje lastnice Thalmann in Maracutti ter obdržala ime tovarne Swaty zaradi že uveljavljenega imena na trgu. Ob oncu druge svetovne vojne so proizvodnjo povečali na 226 ton, zaposlenih pa je bilo 130 delavcev. Ustanovitelj podjetja Franz Swaty je pokopan na pobreškem pokopališču v mariboru, skrb za njegov grob s spomenikom in doprsnim kipom je prevzela sedanja tovarna.

5

Grobnica sovjetskih vojnih ujetnikov

Junija 1941 je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. V začetnih spopadih so Nemci zajeli večje število sovjetskih vojakov, ki so jih poslali v taborišča za vojne ujetnike. Eno izmed takšnih taborišč Stalag III. D je bilo tudi v Mariboru.

Septembra 1941 je v Maribor prispelo okoli 3300 sovjetskih vojnih ujetnikov. Na glavnem kolodvoru so tovorne vagone, v katerih so jih pripeljali, odprli nemški stražniki in železničarji ter jih med klici “Bestien heraus!” izgnali na peron. Zdravstveno stanje ujetnikov je bilo obupno. Tovorni vagoni, v katerih so potovali, so bili trdno zaprti, tako da so morali veliko in malo potrebo opravljati kar v vagonu. Ves čas transporta so bili brez vode in hrane. V vagone so jih naložili po večdnevnih pohodih, tako da je bila večina ujetnikov že tedaj popolnoma izčrpana. Mnogo jih je umrlo že med transportom, njihova trupla so v vagonih ležala vse do prihoda v Maribor. Nemci so tudi to izrabili v propagandne namene in ujetnike razkazovali, češ tako izčrpani so zaradi pomanjkanja hrane videti ljudje v Sovjetski zvezi. Z glavnega kolodvora so ujetnike prepeljali v barake pod Meljskim hribom. Ker so bili že ob prihodu v zelo slabem stanju, temu pa se je pridružila še slaba in nezadostna prehrana (predvsem juha iz zelja in repe), so v novem taborišču v Mariboru kmalu pričele razsajati razne nalezljive bolezni, kot so tifus, garje in griža. Poleg tega je poveljnik taborišča v hudi zimi 1941/42 prirejal tek ujetnikov po Einspielerjevi, Erjavčevi in Wilsonovi ulici. Zaradi takšnega ravnanja jenta dan umrlo med 20 in 30 ujetnikov.

Pozimi 1941/42 je umrlo okoli 2800 sovjetskih vojnih ujetnikov, pokopali so jih na pobreškem pokopališču. Umrle ujetnike so na pokopališče njihovi vojni zavezniki - britanski vojni ujetniki. Brez kakršnekoli pietete so jih na tovornih vozovih prevažali le v spodnjem perilu ali popolnoma gole. Spomladi 1942 so preostale ujetnike, okoli 500 jih je preživelo zimo, premestili na delo v industrijske obrate v Kapfenberg na avstrijskem Štajerskem.

Spomenik miru

Med drugo svetovno vojno je bilo na pokopališču Pobrežje pokopanih okoli 3000 vojakov in civilistov iz 27 držav. Med letoma 1941 in 1942 so tu pokopali 1895 sovjetskih vojakov, ki so v ujetniškem taborišču v Melju umrli zaradi nečloveškega ravnanja in nemogočih higienskih razmer.

V velikem ujetniškem taborišču za zavezniške vojake pa je med letoma 1941 in 1945 umrlo in bilo na pobreškem pokopališču pokopanih 38 vojakov s Cipra, iz Francije, Grčije, ltalije, z Nove Zelandije in iz Velike Britanije. Poleg njih so v zadnjih dveh letih vojne na pokopališču pokopali še 682 vojakov iz Avstrije, Belorusije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine, s Češkem iz Črne gore, z Danske, Hrvaške, iz Litve, z Madžarske, iz Makedonije, Nemčije, s Poljske, iz Romunije, s Slovaške, iz Slovenije, Srbije, Švice, Ukrajine, ZDA in 330 civilnih žrtev bombardiranja. Ker se je pokopališče po drugi svetovni vojni razširilo na področje nekdanjih vojnih grobišč in so bila trupla nekaterih vojakov ekshumirana, je danes težko z gotovostjo trditi, koliko tistih, ki so tukaj umrli, še počiva na pobreškem pokopališču in kje natančno.

Večina jih je bila prekopana v skupno grobišče pod spomenikom miru, ki je postavljen v poklon vsem vojnim žrtvam, brez delitev in brez vrednostnih sodb, podrejen zgolj ustvarjanju spominov.

Slovesnost ob odkritju Spomenika miru

Partizanska grobnica

Med drugo svetovno vojno (1941 -1945) je v narodnoosvobodilnem boju na področju Maribora v boju z okupatorjem življenje izgubilo veliko partizanov. Po vojni so v skupinski grob na pobreškem pokopališču pokopali 139 padlih borcev.

Štirje med njimi so neznani, imena 135 poimensko znanih partizanov pa so vklesana v spominske plošče na spomeniku, ki je bil postavljen leta 1979.

Grobnica padlih vojakov v 1. svetovni vojni

Med prvo svetovno vojno so na mestnem pokopališču pokopali okoli tisoč padlih vojakov (Slovencev, Avstrijcev, Nemcev, Rusov in Italijanov - leta 1933 so izkopali ostanke 119 italijanskih vojnih ujetnikov in jih prenesli v Italijo).

Leta 1932 so za vse padle vojake pokopane na pobreškem pokopališču uredili skupno grobnico, v katero so prenesli ostanke 954 vojakov, ki so bili pokopani na različnih koncih pokopališča.

Leon Štukelj

Slovenski telovadec, olimpionik in pravnik | 1899 - 1998

Olimpionik Leon Štukelj se je rodil v Novem mestu, vendar je živel v Mariboru 72 let. V olimpijskem letu 1924 je diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti. Sodeloval je na treh olimpijskih igrah in štirih svetovnih prvenstvih ter osvojil osemkrat prvo, šestkrat drugo in šestkrat tretje mesto. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je postal športno poosebljenje nove države. Umrl je leta 1999 v Mariboru.

Mariborčani se ga radi spominjamo tudi kot rednega sprehajalca v Mestnem parku. Njemu v spomin je posvečena tudi dvorana Univerzitetni športni center Leona Štuklja.

Več o Leonu Štuklju
V živo: Trg Leona Štuklja v Mariboru

5

Pavel Turner

Mecen, publicist in vzgojitelj | 1842-1924

Humanist dr. Pavel Turner se je rodil 21. januarja 1842. Kot gimnazijec je pripadal aktivnemu krogu Slovanske čitalnice, prvega slovenskega narodnostnega društva v Mariboru. Po promociji doktorata v Strasbourgu leta 1873 je služboval kot domači učitelj v Budimpešti, na Dunaju in v Angliji, kjer se je seznanil z mnogimi pisatelji in državniki. Veljal je za enega najbolj izobraženih Slovencev tistega časa. Leta 1903 se je vrnil v Maribor, kjer so se na njegovem posestvu pod Kalvarijo zbirali intelektualci. Bil je mecen številnim slovenskim dijakom, študentom in umetnikom. Leta 1924 je svoje premoženje zapustil za štipendije tedaj ustanovljeni ljubljanski univerzi (Turnerjeva štipendija), bogato knjižnico pa Zgodovinskemu društvu Maribor.

Njegov doprsni kip krasi avenijo velikanov pred rektoratom Univerze v Mariboru, po njem je poimenovana tudi ena izmed dvoran v kongresnem centru Habakuk.

Več o Pavlu Turnerju
Dr. Pavel Turner: Prvi Slovenec v evropskih borznih krogih

5

Rudolf Maister

Slovenski pesnik, general in borec za severno mejo | 1874 - 1934

General Rudolf Maister je bil rojen v Kamniku leta 1874. Izobrazbo si je pridobil na vojaških šolah v tedanji Avstro-Ogrski državi. Konec prve svetovne vojne je pričakal kot major. S hitro mobilizacijo je ustanovil slovensko vojsko in razorožil nemške oddelke v Mariboru. S svojim odločnim nastopom je omogočil, da je Maribor ostal slovenski. Velike zasluge ima tudi pri bojih za slovensko severno mejo. Vojaško kariero je končal z upokojitvijo leta 1923. Tedaj se je posvetil kulturnemu delovanju in izdal pesniško zbirko Kitica mojih. Umrl je leta 1934. Mariborčani smo mu postavili spomenik na po njem poimenovanem - Maistrovem trgu.

Več o Rudolfu Maistru
Cvete dekletu rožmarin

5