Lipa sprave

Med številnimi spravnimi prizadevanji, ki jih je spodbudila demokratizacija in osamosvajanje Slovenije v osemdesetih letih 20. stoletja, se je oblikovala skupina javnih delavcev, ki se je zbrala ob pobudi, da se vzpostavi simbolno mesto spravnega procesa na Žalah.

Leta 1989 so v spomin na dogodke in čase, ko človek človeku ni bil človek, na Žalah posadili lipo sprave na zemlji iz Kočevskega Roga, Teharij in Podutika. Skupina, ki se je poimenovala Združeni ob lipi sprave, katere najdejavnejši član je bil Stanislav Klep, je 15. junija 1990 pod lipo predstavila deklaracijo o narodni spravi.

Leta 1991 so Združeni ob lipi sprave v spomin na povojne poboje razglasili 15. junij za dan krivde, odpuščanja in sprave; na ta dan potekajo pod lipo sprave vsakoletne spominske slovesnosti.

Življenje in delo

Spominski park in grobišče borcev in talcev padlih v NOV

Zahodno od grobišča talcev, ki ga je leta 1955 uredil arhitekt Nikolaj Bežek, je leta 1965 arhitekt Fedja Košir, kot je bilo dogovorjeno po razpisu leta 1963, uredil spominski park, v katerem je razporedil fontano življenja in steber talcev kiparja Zdenka Kalina, ki sta namenjena domačim talcem ter odkrit bronast spomenik kiparja Janeza Boljke, namenjen internirancem.

Kalinovo šesterokotno nizko fontano obrobljajo trije pari otrok, ki lovijo igrivo ravnotežje na njenem robu. Bronaste figurice so povečana varianta Kalinovih malih plastik z motivi otrok pri igri. Skozi mrežo tankih mladih teles se vidi okolica in steber talcev, ki je štiri metre in pol visok monolit jablaniškega granita z izglajenimi ploskvami. Na šesterokotni osnovi ima vrezana tri poglobljena polja z obešenci. Trije pari talcev so tesno prižeti k jedru kipa. Kalin je s stebrom talcev dosegel visoko kvaliteto v tradiciji realističnega kiparstva na tematiko narodnoosvobodilnega boja.

Bronast spomenik Janeza Boljke stoji na dvignjeni kamniti ploščadi, ki jo je oblikoval arhitekt Fedja Košir. Kipar je izoblikoval koničasto mrežasto ogrodje, na katerem v dveh vrstah visijo človeška telesa. Od daleč celota spominja na taboriščne stražne stolpe in žičnate ograje. Severni del pokopališča je dobil s spomenikom, visokim 13 m, svoj vertikalni poudarek.

Nemško vojno pokopališče

(Lokacija: del B, med odd. 52 in 57)

Leta 2003 je dobilo novo podobo tudi nemško vojaško pokopališče iz 2. Svetovne vojne, na katerem so talne plošče z imeni umrlih vojakov. Na tem področju je pokopanih 917 pokojnikov.

Avstrijsko vojno pokopališče

(Lokacija: del B)

Avstrijsko – jugoslovansko združenje je leta 1962 postavilo spomenik Avstrijcem, ki so umrli v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Spomenik sestavljata kamnita kocka in bronasta figura, ki ju povezuje izglajena talna ploskev iz enakega kamna. Bronasti napis na kocki sporoča posvetilo spomenika miru med ljudstvi in mrtvimi iz različnih krajev Avstrije, ki jih simbolično predstavlja devet bronastih pokrajinskih grbov, razporejenih okoli državnega grba.

Kipar Wolfgang Skala je zmodeliral idealno figuro golega mladeniča v razkačeni pozi, ki dviga nad glavo kos prelomljenega meča. Bolj kot z anatomijo učinkuje figura z linijami, razpetimi v Andrejev križ. Na tem pokopališču je pokopanih 275 pokojnikov.

Italijansko vojno pokopališče

(Lokacija: del B, pred. odd. 56)

Italijansko vojaško pokopališče je grobišče v prvi svetovni vojni padlih italijanskih vojakov in umrlih ranjencev. Grobišče je urejeno z enakimi nizkimi kamnitimi križi in obeliskom, ki nosi bronastega orla. Na tem pokopališču je pokopanih 1176 pokojnikov.

Kostnica

Grobnica žrtev 1. svetovne vojne. (Lokacija: del A, desno od odd. 45)

Načrt za zgradbo je kot svoje prvo večje delo, po natečajni rešitvi, naredil arhitekt Edo Ravnikar (Plečnikov učenec). Stavbo so zgradili na severovzhodni strani najstarejšega (A) dela Žal. Tam je že prej med vojaškimi grobovi stal Kip neznanega vojaka (delo kiparjev Peruzzija in Dolinarja), ki je bil posvečen žrtvam prve svetovne vojne. Valjasta kostnica je bila slovesno odprta decembra 1939.

V kostnico so premestili posmrtne ostanke 5.258 žrtev prve svetovne vojne in neposredno povezanih konfliktov. Tako se tu nahajajo posmrtni ostanki pripadnikov Avstro-ogrske vojske, srbskih, ruskih in romunskih vojnih ujetnikov, judenburških upornikov, koroških borcev, preporodovcev, itd. 28. septembra 1985 je bila z Odlokom o razglasitvi spomenikov revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilne vojne za zgodovinske spomenike, Ur.l. SRS, št. 31/85-1340 kostnica razglašena za zgodovinsko-kulturni spomenik.

Kostnica žrtev 1. svetovne vojne

Več si preberite na spodnji povezavi:

Septembrske žrtve

Lokacija 10A-12-14.

Ivan Adamič petnajstletni dijak četrtega letnika II. državne gimnazije in Rudolf Lunder, dvaindvajsetletni tiskar, strojnik v Narodni tiskarni in pevec pevskega društva Slavec iz Ljubljane, sta bila 20. septembra 1908 na Pogačarjevem trgu v Ljubljani naključni žrtvi nemškega vojaškega nasilja ob spopadih zaradi nestrpnosti med Slovenskim in Nemškim prebivalstvom. Danes se po njima imenuje nabrežje Ljubljanice v samem centru Ljubljane - Adamič Lundrovo nabrežje.

Celopostavni kip Žalujoče iz tirolskega marmorja je delo kiparja Svetoslava Peruzzija. Spomenik je po načrtu arhitekta Iva Spinčiča izdelalo kamnoseško podjetje Toman v Ljubljani. Postavljen je bil leta 1933.

Na podstavku je napis: V svobodi nam je zdaj skrivnost / očitna / naroda zarje se rode le v noči / njegova rast in moč so žrtvu- / joči / bolj od življenja smrt je rodovitna / Žrtve 20. septembra 1908 / Lunder Rudolf Adamič Ivan / Vindišar Arnošt.
Arnošt VINDIŠAR (u. 1911).

Pot spominov in tovarištva

V začetku leta 1942 je italijanska okupacijska oblast sprejela več ukrepov za zajezitev uporniškega gibanja v Ljubljani, ki jo je ocenjevalo za središče odpora. Da bi preprečila prehajanje iz mesta v partizanske enote, je poveljstvo njenega 11. armadnega korpusa ukazalo postaviti okoli mesta sklenjeno žično zaporno črto. Graditi so jo začeli januarja 1942 in dokončali februarja, dopolnjevali in tudi gradili nove odseke pa so do septembra 1943.

Zaporno in obrambno črto so sestavljale neprekinjene žične ovire iz bodeče žice, stražarnice in bunkerji. Za njeno zaščito in nadzor gibanja so bili postavljeni tudi artilerijski položaji na Rožniku.

Na dolžini 32 oziroma 41 km je imela žična ograja 12 izhodnih kontrolnih postaj s stražarnicami, kjer je bilo edino mogoče zapustiti mesto. Za izhod iz mesta je bila potrebna posebna prepustnica, prav tako so prepustnico morali imeti tudi prebivalci okoliških krajev za vstop v mesto.

Močno zastražena žična ovira je ovirala, vendar ne ustavila povezav odporniških organizacij v mestu in izven. Znani so številni poskusi bega iz mesta. Ob kapitulaciji Italije se je bila žična ovira nekaj dni nezastražena; tedaj je več tisoč Ljubljančanov prešlo v partizanske enote.

Žično oviro okoli Ljubljane je obdržal tudi nemški okupator. V šestdesetih letih so traso nekdanje žične ovire označili s spominskimi kamni, v osemdesetih letih pa so po trasi nekdanje žične ovire zgradili spominsko pešpot Pot spomina in tovarištva.

Grobovi padlih vojakov JLA v času 2. svetovne vojne

V Ljubljani je bila med letom 1945 in 1991 navzoča Jugoslovanska ljudska armada v več vojašnicah: na Taboru, na Roški in Bežigradu v centru mesta, v Šentvidu, v Polju in na Prulah. Ljubljana je bila najprej sedež IV. armade JA, nato 10. armade JA, med letom 1969 in 1987 sedež poveljstva 9. armade JLA in med letom 1987 in 1991 sedež štaba 14. korpusa.

V vojašnicah v mestu so bile številčne vojaške enote več vrst in rodov: pehotne, oklepne in artilerijske, v katerih so vojaški rok služili vojaki iz vseh republik, saj so bile vse enote nacionalno mešane.

V Ljubljani je bila osredotočena tudi zaledna vojaška infrastruktura. V celotnem obdobju do osamosvojitve Slovenije je delovala armadna Vojaška (Vojna) bolnica (na lokacijah Mladika in v Mostah), v kateri so se zdravile vse vojaške osebe in družinski člani zaposlenih v JLA. V Vojaški bolnici umrle vojaške osebe so prvih nekaj let po vojni v skladu s tedanjimi določbami pokopavali na mestnem pokopališču na Žalah.

Spomenik padlim v vojni za Slovenijo

Republika Slovenija je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost. Dan pozneje so sile Jugoslovanske ljudske armade, ki so dobile nalogo, da zasedejo mejne prehode ter onemogočijo dejansko neodvisnost nove države, začele premike proti mejnim prehodom v Sloveniji. Predsedstvo Slovenije je poseg JLA 27. junija opredelilo kot agresijo in ukazalo obrambo z uporabo orožja. Slovenske obrambne sile so z blokadami zaustavljale prodirajoče kolone JLA.

Do najostrejših spopadov je prišlo v Trzinu, Ormožu, na Holmcu, sile JLA pa so zasedle približno dve tretjini mejnih prehodov. S protiudarom so slovenske obrambne sile v naslednjih dneh osvojile veliko večino zasedenih mejnih prehodov, blokirane enote JLA pa so začele notranje razpadati in vojaki dezertirati in predajati.

Po več neuspešnih pogajanjih je bil 2. julija 1991 dosežen dogovor o prekinitvi ognja. V spopadih je padlo 19 pripadnikov slovenskih obrambnih sil ter bilo ubitih 12 civilistov. Število padlih pripadnikov JLA ni natančno ugotovljeno.

Na konferenci na Brionih 7. julija 1991 so vse vpletene strani s posredovanjem trojke Evropske skupnosti sklenile dogovor o premirju, umiku vojaških enot v vojašnice, o vrnitvi zaplenjenih bojnih sredstev in o rešitvi jugoslovanske krize s takojšnjimi pogajanji vseh podpisnikov med trimesečno zamrznitvijo nadaljevanja osamosvojitvenih dejanj Slovenije. Sporazum je potrdila skupščina Republike Slovenije 10. julija 1991.

Spomenik žrtvam dachauskih procesov

Od aprila 1948 do oktobra 1949 je potekalo pred vojaškim in okrožnim sodiščem v Ljubljani 10 sodnih procesov, na katerih je bilo sojenih 34 nekdanjih internirancev in članov taboriščnih odporniških komitejev v nemških koncentracijskih taboriščih taboriščih Dachau (po njem so procesi poimenovani) in Buchenwald. Obtoženi so bili domnevnega sodelovanja z gestapom med drugo svetovno vojno in z zahodnimi obveščevalnimi službami po končani vojni.

Zaradi skonstruiranih obtožb oziroma pomanjkanja dokazov so bila priznanja od zapornikov izsiljena z mučenji, zaradi česar so trije umrli med preiskovalnim postopkom. Večina obtoženih je bila obsojena na smrt ali dolgoletne težke zaporne kazni. 11 na smrt obsojenih je bilo usmrčenih; nerazkrit ostaja dejanski datum njihove usmrtitve ter mesto njihovega pokopa. En obsojenec je med prestajanjem kazni umrl na Golem otoku.

Med obsojenimi so bili vidnejši slovenski komunisti in španski borci. Ker sodbe niso temeljile na dokazani individualni krivdi, so politična vodstva in pravosodni organi na pritisk prizadetih obsojencev in njihovih svojcev kasneje izvedle ponovno presojo procesov, ki je pripeljala leta 1976 do razveljavitve sodb in do politične rehabilitacije obsojencev na 10. kongresu ZKS leta 1986.

Gramozna jama

Na okrepljeno odporniško dejavnost Osvobodilne fronte in partizanskih enot v Ljubljanski pokrajini so se italijanske okupacijske oblasti spomladi 1942 odzvale z ostrimi represivnimi ukrepi, s katerimi naj bi ustrahovali prebivalstvo in zatrli odporniško voljo med Slovenci, med njimi tudi streljanji talcev in rigoroznimi obsodbami vojaškega vojnega sodišča. Usmrtitve na smrt obsojenih in talcev so izvajali v gramozni jami v bližini pokopališča Žale.

Prvega obsojenca vojaškega sodišča so na tem mestu ustrelili 7. februarja 1942, skupno pa je bilo ustreljenih 49 obsojencev, največji skupini sta bili ustreljeni 10. marca 1942 (16 na smrt obsojenih) in 13. junija 1942 (15 talcev) . Talce so v gramozni jami pri Žalah streljali dvanajstkrat, in sicer od 13. maja 1942 do 28. januarja 1943; skupno so jih postrelili 75, sicer pa v Ljubljani 120.

Tako obsojence na smrt kot talce so streljali usmrtitveni vodi fašistične milice. Posmrtne ostanke ustreljenih so sprva skrivaj pokopavali na pokopališču v Tržiču (Monfalcone), da bi onemogočali počastitev žrtev, od 10. marca 1942 dalje pa na Žalah. Tudi nemški okupator je v gramozni jami v začetku leta 1944 ustrelil vsaj 8 oseb.